... Srečanje, vsak iz svoje galaksije, v podporo novo nastajajoči Zemlji.

Ni besed s katerimi bi ga opisala.

Ganjena nad slikami, ki so se spontano razvrščale v moji glavi.

Blažena, da smo izbrani in izkoristili v polnosti to čast.

Sprejeti od njegove svetosti, Orionova pot. Kakor na nebu, tako na Zemlji.

Velikan pri vstopu v svetišče je predal ključ v Svetišče kraljestva 3h gričev.

Spominja me na odprtino Kreatorja vsega kar je v theta healingu, tako, kot se je izoblikovala v mojem srcu samo zame, s tankimi, plapolajočimi laski polnimi listkov.

Dolge veje bršljana so segale skoraj do tal mogočnega megalita, kjer se spajata z Zemljo.

Objem, pogovor v srcu, sporočilo in vodstvo po poteh kraljestva, njegovega, našega, v katerega se vračamo spet.

Naprej po poti smo polegli naše duše ob zibanju v vibraciji zvočne kopeli s čarobnim petjem v svetlobnem jeziku z Dariom in Ka Mai.

Mistika gozda je počasi lezla v celice.

Ležali smo na gozdnih tleh, se predajali čarovniji, vsakogar med nami je čuvalo bitje svetlobe. Skupina na sredini, naša fizična pojava, za nami varuhi, svetlobna bitja. Vsak je imel svojega Za njimi velikani, za njimi velikani in za njimi velikani spet in spet.

Vsaka vrsta teh čudovitih, mogočnih svetlobnih čuvajev je bila še višja.

Zagrnili so nas s svojo svetostjo.

Bitje mi je podalo roko, brez forme, čista svetloba, ki je segala k meni in me vabila. Čutila sem, da mi podaja sebe. Počasi sem zapustila moje telo, lahkotno zlezla iz lupine sebe, se povzpela k bitju in zaplesala kot svetlobno bitje v spiralnem prepletu z bitjem, ki me je vodilo.

Tako smo bili vodeni vsi, vsak od svojega bitja, obkroženi z velikani, čuvarji gričev in svetosti tega kraja.

Pred mano se je dogajala magija svetišča. Aktivirala je delce nas, nežno, počasi, s prefinjenim dotikom brezpogojne ljubezni.

Lebdeči ples svetlobnih bitij.

Vrnili smo se v lupine teles in spet začutili težo njih na Zemlji.

Sledilo je moje čiščenje solarnega pleksusa. Sprva so bitja iz trebuha vlekla tanke vrvice teže, jih srkala v svetlobo. Potem sem močno razmajano breme v kosu, kot debelo poleno, z roko izpulila, potegnila s težavo ven. Dih olajšanja je napolnil pljuča. Čiščenje je bila neke vrste kozmična operacija.

Darovanje na obrednem kamnu po kopeli pa je skupino popeljalo v čisto nove dimenzije zavesti.

Pred nami za nas so se odvila zdravljenja na nezemeljskih nivojih, saj zame, tako globoka, da sem jih, prav vsako posebej, začutila z vsem mojim bitjem. Naša srca so bila skupaj. Čutili smo svetove. Kot bi vsakdo prišel iz svoje galaksije, poslan z namenom posveta, kako bomo podprli duše v odpiranju zavesti nove Zemlje.

Čutila sem kako solze čistijo bolečine žensk, celijo globoke rane prizadejane davno davno, premnogim iznakaženim telesom, gnev, jeza in žalost pa se počasi spreminjajo v ljubezen in odpuščanje tistim, ki so se nas v resnici bali.

Podporna energija v čarobnih kretnjah, vibraciji glasov in svetlobnem jeziku je tekla skozi nas kar v slapu.

Čutila sem močno povezanost skupine, moč podpore, ko nikoli nisi sam.

Skupina, svetlobna bitja, velikani, sveti prostor treh gričev.

Mimo kamnite sfinge, po gozdni poti, smo bosonogi prizemljevali kozmično energijo še na sončnem travniku, kjer so naši trebuhi ob slastni hrani končno zapeli aleluja.

Hvaležna vsem soustvarjalcem ter Dariu in Ka Mai za idejo, da nas zbobnata na sveto mesto, kjer smo začutili staroselce, njihovo moč, naše korenine.

Hvaležna sebi za podarjeno priložnost okušanja starodavnega in vam, ker ste podelili najbolj golo verzijo sebe, brez mask.

Svetlobni objem ️

Sia